O DOBROTI
Pogovor s prijateljico me je spodbudil k razmišljanju o dobroti.
To sicer ni bilo prvič! O tem sem začela razmišljati že po diagnozi raka. Takrat se je moje razmišljanje vrtelo okoli tega, kako sem bila vedno “dobra” do vseh, ustrežljiva, nisem znala reči “ne”, tudi takrat, ko nečesa nisem želela narediti. O jezi, ki je nisem hotela izraziti, da ne bi koga vznemirila ali razjezila. O tem, da pogosto nisem povedala svojega mnenja, čeprav bi ga mogoče morala.
Vse to se v naši kulturi smatra kot “dobrota”. Da si vedno prijazen in ustrežljiv. Ko daješ tudi, kadar ne želiš dati in delaš nekaj, česar ne želiš narediti, ker bi rad ustregel drugim. Še posebno tistim, ki jih imamo radi. Tudi kadar vse v nas kriči, da tega nočemo ali da nam nekaj ni všeč. Predstavljamo si, da ne moremo postaviti meje, ker bi bili drugi ljudje potem jezni, in bi nam rekli, da smo sebični. Mučili bi nas občutki krivde, češ da smo egoistični, da nismo dobri in prijazni. Tako okolica in družba pritiska na nas. Tako smo bili vzgojeni. Potem smo dobri do vseh, samo do sebe ne.
Ta vrsta dobrote škodi nam samim, pa tudi drugim ne koristi. Nikomur zares. Včasih je tudi za druge bolje, da postavimo mejo. S tem zaščitimo sebe, drugim pa damo priložnost, da sprejmejo posledice svojih odločitev in izbir ali razmislijo o nečem. Ni naša naloga, da amortiziramo lastnosti drugih. Nekateri morda izkoriščajo našo pripravljenost pomagati, pa bi nekaj prav lahko naredili sami. Ljudje si včasih nočejo pomagati, čeprav bi si lahko. To počnejo iz lažnega občutka nemoči (ne verjamejo, da to lahko) ali pa manipulirajo, ker jim bolj ustreza, če to delamo namesto njih. Včasih smo prav slabe volje zaradi tega. A če to delamo zato, da bi bili sprejeti in ljubljeni, potem nimamo radi sebe.
Posebna vrsta dobrote je tista do naših otrok. Ki vedno preizkušajo naše meje, mi pa vemo, da nekaj zanje ni dobro. Vemo, da jih moramo zavarovati, jim privzgojiti določene navade, da bodo lahko odgovorni in zreli odrasli, ki se bodo znali soočati z življenjskimi izzivi. To je pač naša naloga, zato pretirana dobrota ni v njihovo dobro. Čeprav protestirajo, moramo vzdržati tudi te pritiske.
Imamo tudi ljudi, ki so vedno dobri in radi pomagajo, a potem pričakujejo, da jim bomo to povrnili. Da bomo tudi sami vedno pripravljeni skočiti, ko bodo to pričakovali. Mogoče nam izstavijo račun ravno takrat, ko nečesa ne želimo ali ne moremo narediti, pa nas potem zategne krivda in očitki, ker on(a), nam pa vedno pomaga. Potem se znajdemo v primežu svojih vrednot, prepričanj, časa in občutka dolžnosti. Takrat je težko izbrati tako, da bi se počutili dobro ob tem.
Če je te vrste “dobrota” naša prevladujoča lastnost, smo na dobri poti v bolezen!
Gabor Mate v svoji knjigi “Ko telo reče NE” piše o usodnih boleznih, ki se razvijejo kot posledica nezmožnosti postaviti meje, izraziti čustva in upoštevati svoje potrebe. Kot psihoterapevt navaja številne raziskave, ki potrjujejo to, kar je opazil pri svojih pacientih.
Sama sem med zdravljenjem raka na kliniki spoznala kar nekaj žensk, ki so se zdravile za enako diagnozo. Vse smo si bile v nekaj značilnostih zelo podobne. Pridne, prizadevne, skrbne, doma in v službi, ne konfliktne (to je samo izraz zato, da ne znamo reči “ne” in se postaviti zase). Ženske, ki vedno sebe postavijo na zadnje mesto. Ženske, ki skrbijo za vse okoli sebe, da so vsi zadovoljni. Razen nje same. Sebe v glavnem ne vidijo.
KAJ DOBROTA JE
V SSKJ je “dobrota” opisana kot dejanje, storjeno nekomu v korist. Je dejstvo, da nekdo uresničuje pozitivne moralne lastnosti v odnosu do ljudi. Jaz bi dodala tudi živali in naravo.
Dober človek je torej tisti, ki ima pozitivne lastnosti, še posebno v moralnem pogledu. Sem štejemo pripravljenost pomagati, sočutje, srčnost, radodarnost in podobno. Skrb za sočloveka, medsebojna pomoč in podpora. Dobrota je lastnost, da nekaj daješ drugim brez pričakovanja vračila. To so lahko materialne dobrine, lahko je pomoč pri nečem, morda znanje ali veščine.
KAJ DOBROTA NI
Dobrota ni žrtvovanje! Če želimo biti dobri, ne pomeni, da moramo žrtvovati sebe in svoje potrebe.
Tudi dejanja s pričakovanjem protiusluge ali koristi niso dobrota, temveč trgovina. To je preračunljivost.
Lahko je manipulacija, da bi si pridobili naklonjenost. Če smo dobri zato, da se ne bi počutili krive ali bili zavrnjeni, to ne izvira iz dobrote temveč iz naših strahov.
Damo in pomagamo, kadar lahko.
In kar je zelo pomembno in pogosto pozabimo: dobri moramo biti tudi ali predvsem do sebe! Sami sebi moramo biti pomembni.
To pomeni, da moramo včasih pretehtati, ali bomo dobri do sebe in bomo izbrali sebe ali nekoga drugega.
Torej – bodimo dobri! Do sebe, do drugih, do živali, do narave, do vsega okoli nas. Kadar lahko in ko je to v naši zmožnosti. In ne na svojo škodo. Če nam bo kdaj težko reči “ne”, se spomnimo, da smo v svojem življenju odgovorni najprej zase. Pomagajmo in ustrezimo drugim takrat, ko to z veseljem in iz srca naredimo.