Bila sem v polni fizični kondiciji, odlična rekreativna tekačica, vitka in zdrava. Dokler nisem prejela diagnoze hude bolezni, ki je za vedno spremenila moje življenje in pogled nanj.
Diagnoza je povsem podrla moj sistem prepričanj. Počutila sem se poraženo. Kako se je to lahko zgodilo meni?
Ker sem do takrat že veliko raziskovala teme, povezane z zdravjem in duhovnim razvojem, sem vedela, da je zdravje odvisno od nas samih, prav tako tudi bolezen, zato sem jo razumela kot sporočilo in zahtevo za spremembo. Morala sem razmisliti o sebi in svojem življenju. Kaj delam narobe?!
Vedno sem se zelo trudila, da bi ustregla drugim, da me ne bi kritizirali, da bi me imeli radi. V to sem vlagala ogromno energije in vse moje življenje je bilo usmerjeno v to, da so bili drugi zadovoljni z mano. Samo, da se ne bi počutila zavrnjeno ali zapuščeno. Nisem prenesla kritike, pogosto sem bila preplavljena z občutki krivde. Prepričana sem bila, da so drugi zadovoljni z mano le, če sem dobra, popolna, če vse naredim prav. Hotela sem imeti vse pod nadzorom. Ali sem jaz zadovoljna, o tem nisem razmišljala.
Ves čas sem imela občutek, da me drugi ne vidijo. Zdelo se mi je, da me ne cenijo dovolj, čeprav se tako trudim in toliko naredim za druge. Bila sem pridna, delovna, ustrežljiva. Sebe sem vedno postavila na zadnje mesto. Pogosto sem bila jezna, ker tega nihče ni cenil. V resnici pa jaz nisem videla in cenila sebe!
Ugotovila sem, da me je v življenju vodilo nezavedno prepričanje, da nisem vredna ljubezni, da si jo moram zaslužiti. Mislila sem, da sem nekaj vredna le, ko me imajo drugi radi ali če me pohvalijo. Zame je bilo najbolj pomembno, kaj drugi mislijo. To pa je misija nemogoče. Lahko izgoriš v prizadevanju, da bodo vsi zadovoljni, pa nikoli ne moreš zadovoljiti vseh. To je samo recept za bolezen.
Šele ko sem zbolela, sem začela razmišljati o tem, kaj si sploh želim sama, kaj me osrečuje in ob čem sem JAZ zadovoljna. Ugotovila sem, da moja naloga v življenju ni skrbeti, da so drugi zadovoljni (zato morajo skrbeti sami), temveč da imam jaz v tem življenju nalogo, da skrbim zase. In to nalogo sem bolj slabo opravljala. Skrb zase ni samo gibanje in zdrava hrana, kot sem sama mislila, temveč veliko več!
ZDRAVLJENJE
Čas zdravljenja sem izkoristila za vse, kar sem do takrat zamudila, ker si nisem vzela časa zase. Izobraževanja, branje knjig, ki me zanimajo, pisanje, raziskovanje tem, ki me resnično zanimajo.
Zdravljenje je bilo težko, a v resnici sem bila srečna! Vsako jutro sem se zbudila zelo zgodaj in komaj sem čakala, da se moj dan začne. Ko sem hodila na terapije, sem imela s seboj zvezek in knjigo. Hodila sem peš in uživala v zgodnjem jutru. Popoldne ali zvečer sem pogosto poslušala seminarje. Raziskovala sem najnovejša spoznanja, kaj lahko sami naredimo, kaj vse vpliva na zdravje ter kako so se drugi pozdravili. Delala sem vaje, s pomočjo hrane in telovadbe sem dobro prenesla zdravljenje in podprla svoje telo. Nisem prenašala ljudi, ki so negativni ali so bili pretirano sočutni. Zdelo se mi je, da mi jemljejo moč. Pogosto sem se pogovarjala s prijateljicami, ki so tako bolezen prebolele in so zame predstavljale pozitiven zgled. Ob njih sem čutila upanje in optimizem.
Kmalu sem se vprašala, zakaj moram biti tako bolna, da počnem vse to, kar me osrečuje? Zakaj tega ne počnem, ko sem zdrava? Obljubila sem si, da ko bom ozdravela, bom to počela. Da bom kljub temu, da moram hoditi v službo, v svoj dan vnesla čimveč teh aktivnosti. Obljubila sem si, da ne bom več prenašala slabih odnosov in zapravljala časa za stvari, ki mi nič ne pomenijo. Da si bom zase vzela več časa! Ni treba, da sem bolna, da poskrbim zase!
Z veseljem do življenja, se je dobro počutje vrnilo. Spet lahko pretečem enako razdaljo kot prej. Le, da zdaj veliko bolj cenim to sposobnost – da lahko tečem. Hvaležna sem svojemu telesu, da to zmore.
Sem bolj zadovoljna z življenjem in radostna, kot prej. Spremembe, ki sem jih naredila znotraj sebe, se odražajo tudi okoli mene. Veselim se življenja in imam dobre odnose z bližnjimi. Če moram postaviti meje in mi je nelagodno, se moram samo spomniti na svoje izkušnje.
V TEM LETU SEM SE NAUČILA:
- Da sama vplivam na svoje zdravje – tako na bolezen, kot na zdravje.
- Da moram imeti sebe rada, ne samo z besedami, temveč tudi z dejanji. Moje počutje je pomembno!
- Da ne smem tlačiti svojih čustev in občutkov, ker mi hočejo nekaj povedati, sicer ostajajo neprepoznani in povzročajo težave.
- Da nimam neskončno veliko časa v svojem življenju in da moram zase in za to, da bom bolj zadovoljna, poskrbeti že zdaj.
- Da ni pomembno, kaj je bilo in ne morem vedeti, kaj bo. Pomembno je, kaj bom naredila DANES. Vsak dan posebej! Kako ga bom preživela, kaj bom izbirala?
- Da je moje zdravje in počutje na prvem mestu med mojimi prioritetami. To ni egoizem, to je zgolj skrb zase in ljubezen do sebe. Drugim lahko pomagam ali skrbim za druge le, če sem zdrava.
- Težave sprejemam kot priložnost za osebni razvoj. Vem, da mi to, kar predelam ali spremenim prepričanje, ki mi škoduje, ne bo več povzročalo težav v prihodnje, moje življenje pa bo bolj zadovoljno in radostno.
- Da skrbim za svoje telo – z gibanjem, hrano, spanjem in počitkom. Poslušam svoje telo in ga ne ignoriram.
- Ljudem postaviti meje.
- Ne trudim se več, da bi za vsako ceno ustregla drugim, temveč trudim biti zadovoljna in zdrava predvsem sama. Sama najbolje ve,m, kaj si želim. Če nekaj potrebujem, si to dam. Ne pričakujem več od drugih, da bodo skrbeli za to.
- Še vedno pa se učim prositi, če kaj potrebujem ali dovoliti, da mi drugi pomagajo.
Naučila sem se, da je vse v nas samih. Zdravje. Ali bolezen. In moč, da imamo eno ali drugo.
Super in resničen zapis, kot bi brala sebe…